MANIFEST

Uredi

Jugonostalgija ali Jugofuturizem?

Danes je velik delež starejših levičarjev v Sloveniji in preostalih republikah bivše Jugoslavije jugonostalgikov, katerih kritika kapitalistične družbe temelji na njihovem spominu na socialistično republiko in kako se le ta primerja z življenjem v današnjem družbeno-gospodarskem sistemu. Tudi če je njihova kritika kapitalistične družbe in neoliberalizma pravilna, izhaja iz osebnih izkušenj in zato pogosto privede do nasprotujočih si mnejn znotraj njihove ideologije ter škoduje emancipaciji delavskega razreda.

Kljub marksistični-leninistični ideologiji Jugoslavije, prav te, kateri se bivše države spomnejo kot lepoto svojih mladih let, s svojim vračanjem v zgodovino ovržejo najosnovnejši nauk marksizma: dialektični-materializem. Obstoj socialistične Jugoslavije vidijo kot konec zgodovine namesto minulega obdobja v konstantno spreminajoči družbi. Kjer nam Marx, Engels in vsi, ki so prišli po njima, povedo, da se moramo učiti iz zgodovine in stremeti k boljši prihodnosti, vidijo jugonostalgiki kapitalistično prihodnost in socializem kot izgubljeni čas, v katerega se moramo vrniti. Poleg tega pa ovržejo materializem v celoti, ko primerjajo socializem in kapitalizem na podlagi doživljanj, ne objektivnih materialnih kriterijev.

“Levičarski” nostalgiki lastnost vračanja v preteklost ne delijo z drugimi levičarji, pa naj bodo to demokratičnimi socialisti ali komunisti ali anarhisti itd., temveč tradicionalističnimi desničarji. Desničarska ideologija je sama po sebi veliko škodljivejša od jugonostalgije, ampak se moramo vseeno zavedati problematične narave idealiziranja preteklosti. Make America Great Again in vse ostale oblike ultranacionalizma vidijo prihodnost kot sovražnika zaželjene družbene ureditve in želijo obnoviti daljno preteklost. Skupna jim je tudi idealizirana nerealna preteklost katero častijo. Kjer vidijo desničarji močno, davno-izgubljeno arijsko nacijo katero morajo privesti zopet na svet, vidi stara “komunistična garda” državo bratstva in enakosti kjer ni bilo mnogih težav kot so transfobija, homofobija in preostala zatiranja marginaliziranih skupnosti, katere so šele pred kratkim bili prisiljeni opaziti. Mnogi se spomnejo časa pred pogovori o pomanjkanju pravic LGBTQ+ skupnosti in zato diskusije o tem zavračajo, ignorirajo ali celo krivijo LGBTQ+ skupnost, ki je po njihovem privedla problem na svet. Ker sami niso imeli izkušenj diskriminacije, slepo verjamejo, da včasih teh težav ni bilo in so zato pogosto socialno konservativni.

Mladi, ki prav tako občutimo krutost neoliberalizma, a smo bolj odprti do progresivnih idej pa zato vidimo rešitev neenakosti v premiku naprej, ne opevanju zgodovine. Naše znanje o Jugoslaviji in življenju tistega časa sicer prihaja od starejših, ki imajo svoje subjektivno mnenje o socializmu pod Titom, in medijev, ki po večini niso naklonjeni revolucionarni anti-kapitalistični filozofiji. Toda ker socializma nismo videli skozi otroške oči, lažje opazimo kontradiktorno ideologijo jugonostalgikov.

Obnovitev idealov, na katerih je slonela Jugoslavija, torej jugofuturizem, je ključen za moderno levico ker se razlikuje od dogmatičnih jugonostalgikov, katerih politično znanje je omejeno na njihove osebne izkušnje in je zato pogosto tudi zmotno, in levičarskih idealistov, socialnih demokratov in liberalcev, ki v celoti ovržejo Jugoslavijo zaradi njenih težav. Predstavniki filozofije “JUFU”, tudi tisti, ki si mogoče ne pripišejo ravno te oznake, a se njihova mnenja skladajo s prej omenjenimi, vidijo bivšo federacijo, kot nauk o uresničitvi idealov, katere si delimo vsi levičarji. Jugoslovanski uspehi in napake nas ojačajo in zaradi njih bomo zrastli.

Četudi si vrednote delimo s tistimi na katerih je temeljila SFR Jugoslavije, so predstavljene v novi luči, predelane in obnovljene, k njim so dodane ideje progresivizma. Ključnega pomena je, da progresivne ideje ne nasprotujejo marksizmu, temveč ga dopolnjujejo. “Zavest delavskih množic ne mora biti resnično razredna zavest […], če se [delavci] ne navadijo uporabljati v praksi materialistične analize in materialističnega presojanja vseh strani dejavnosti in življenja vseh razredov, slojev in skupin prebivalstva.” je dejal Vladimir Lenin v svojem delu Kaj Storiti?. Ozaveščanje množic o vseh oblikah izkoriščanja in diskriminacije je ključno za emancipacijo celotnega delavskega razreda.

Jugofuturizem je ključen za vsakega ozaveščenega levičarja v kateri koli republiki bivše Jugoslavije. Komunistična Partija Jugoslavije in njena načela moramo sprejemati, se iz njihovih dejanj učiti, a se zgodovini ne podrediti ali ji pustiti, da nas v celoti definira. Današnja mladina si želi sprememb, je konstruktivno kritična do preteklih komunističnih eksperimentov, do neoliberalizma in do idealističnih oziroma utopičnih idej tistih, katerih pogled na Jugoslavijo temelji na demonizaciji vsakršnega poskusa gradnje pravičnejšega sistema.

Naša prihodnost je Jugoslovanska. Prihodnost nove, predelane Jugoslavije, ki bo popravila napake preteklega socializma in nadomestila vladavino kapitala. Jugoslavija, ki bo združila ljudi v svoji novi obliki. Vsak, ki se bori za boljši svet, vsak protestnik in agitator, vsak vesten levičar, ki izobražuje sebe in druge okoli sebe in s tem širi razredno zavest, aktivno prispeva k gradnji svetlejšega sveta, kakršnega si mladi želimo, zaslužimo in za katerega smo se pripravljeni tudi boriti.

Teo

Manifest