manifest

Jugofuturizem noče biti nostalgičen, čutiti hoče, da je prihodnost sploh mogoča.

Lažje si je predstavljati konec sveta kot kakšna nova Jugoslavija. In tu mislim, da lahko ustvarimo prostor za pregled najinega odnosa do zgodovine in še posebej do Jugoslavije. Življenje s stalno tesnobo, da bo Bosna razpadla, čeprav se je v 1990-ih v bistvu razblinila, ne pušča veliko prostora za vsako domišljijo o prihodnosti, zato se ljudje lažje spominjajo preteklosti in se vdajajo nostalgiji. Glede na dejstvo, da ne priznavamo resnice in dejstva, da vojna v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pravzaprav ni daleč, da imamo razkošje razmišljanja o boljši prihodnosti in da uporabljamo našo nostalgijo za ustvarjanje boljših življenjskih in delovnih razmer, se zdi precej utopistično, da spoznamo, da je preobrazba delavskega razreda pred padcem Jugoslavije, na primer, da pošljemo delavce na neplačan dopust, množične proteste delavcev zaradi slabšanja razmer in tako naprej, in opazovanje trenutnih množičnih protestov v Združenih državah, saj menimo, da lahko dejansko spremenimo svet v spremembo sveta v svetu, za katero verjamemo, da lahko dejansko spremenimo spremembo v spremembi v svetu. Medtem ko ne uživamo v zaščiti države, kot smo jo uživali v Jugoslaviji, kar je pomenilo celoten sistem, državo, policijo in sindikate, nas nekaj močnega povezuje po svetu, kar je nezadovoljstvo s pravicami delavcev in politiko.

Država...

Če pogledamo, v kakšnem stanju živim, me bomo videli astronomske razlike. Če danes govorimo s katero koli generacijo v moji državi, se lahko na splošno strinjamo, da razen prezirov in razočaranj nimajo nobenih odnosov s svojo državo.